Novo strešno okno

Moja domača hiša je vseljena že skoraj 20 let. V tem času se je pokvarilo že marsikaj in tako smo že prenekatero reč popravljali ali zamenjali z novo.

Hladilnik, štedilnik, kuhinjska napa, hladilna skrinja, pomivalni stroj, pralni stroj, televizor … Vse te naprave smo morali že zamenjati.

Že odkar pomnim je parket v naši dnevni sobi v katastrofalnim stanju. Pred leti je kar letel ven in zdaj po očetovem zasilnem popravilu nekako ne opazimo več problema.

Belili smo že vsaj dvakrat, a stropa v mamini spalnici v pritličju še nikoli. Pa bi ga morali, a kaj, ko se mami ne da premikati pohištva. Nad tem stropom je namreč balkon in zaradi njega se je na stropu mamine spalnice nabrala vlaga. Strop je črn že odkar pomnim.

Tudi streho smo že večkrat popravljali. Če niso bili za škodo krivi vandali, je začelo zamakati kar samo od sebe. Se zgodi.

A vse to se ni moglo kosati s problemom, s katerim sem živela že od vselitve v svojo sobo.

Strešno okno. V  celi hiši imamo le enega in ta je v moji sobi. Strešno okno je samo po sebi super zadeva, saj ima moja soba v primerjavi z drugima dvema sobama v mansardi mnogo več svetlobe.

A kaj, ko to strešno okno ni nikoli tesnilo. Ob vsakem malo večjem deževju je zamakalo in vedno sem morala podstavljati brisačo in brisati lužo na lesenem okviru okna, na tleh in kasneje na pultu. Zadnja leta je sicer iz meni neznanega razloga le redkokdaj zamakalo, a okno je definitivno propadalo. Vse slabše se je zapiralo in zadnje leto je bila dobro vidna luknja med oknom in okvirom. Na srečo zamakanja ni bilo, se je pa pozimi poznalo, ko moja soba nikoli ni bila tako topla, kot bi si jaz želela. Kljub popolnoma odprtem radiatorju.

Starša sta vedela, da bo to okno nekoč potrebno zamenjati, a kaj, ko nikoli ni bilo tako zelo nujno.

Pred prvim majem letos pa sem med študijem za seboj zaslišala brenčanje. Obrnila sem se in pogledala proti strešnemu oknu. Dotrajani spodnji rob okna je razpadal in skozi luknjo med okvirjem in oknom so imele ose v mojo sobo neomejen dostop.

Priznam, ne maram žuželk, še posebno ne os. Zagrabila me je panika in nekako sem uspela odpreti strešno okno, pri tem pa skoraj odtrgala leseni del, na katerem je bila kljuka. Ose sem takrat pregnala, a ko sem okno “zaprla”, je luknja ostala.

Postalo mi je jasno, da moram starše postaviti pred dejstvo. In še isti dan pri kosilu sem jih. Strinjala sta se z mano in tako sem po kosilu na internetu poiskala Veluxovo spletno stran. Mami sem sprintala seznam izvajalcev in čez kakšen teden je mojster že prišel na ogled. Da bi videl, kakšne velikosti okno bo moral pripeljati, je začel meriti moje staro okno in okvir. Hitro je ugotovil, da staro okno ne ustreza standardom današnjih strešnih oken in tako nas je postavil pred dejstvo, da bo treba odprtino v strehi povečati.

Okno bi morali zamenjati že po prvem maju, a je nekaj prišlo vmes, pozneje pa sem jaz morala študirati za izpite. Tako smo mojstra znova poklicali šele prejšnji teden, ko sem uspešno opravila zadnji izpit pred dopustom.

Dogovorili smo se za ponedeljek ob osmih zjutraj. Že v nedeljo sem popolnoma izpraznila pult pod oknom in mama je pripravila vrečo rjuh, ki jih je nedavno dobila od stare mame.

Tako sem v ponedeljek vstala že ob sedmih in se uredila. Po zajtrku je kmalu prišla osma ura, mojstra pa od nikoder.  Ob devetih smo ga pokicali in izvedeli, da ni mogel priti, ker je krava na njegovi kmetiji povrgla tele. Pa smo se zmenili za naslednji dan. Zopet sem vstala navsezgodaj, a mi je kmalu postalo jasno, da ne bo nič.  Nebo je bilo oblačno in kmalu je začelo deževati. V takšnem vremenu pa ni mogoče odkrivati strehe.

Končno smo se zmenili za danes in ob devetih sta se mojster in njegov sin le pojavila. Z mamo sva hitro prekrili vse pohištvo z rjuhami in onadva sta v mojo sobo prinesla vse orodje in novo okno. In se je začelo razbijanje. Dokler sta le odstranjevala staro okno, sem še ostala v sobi, ko pa sta to končala in začela povečevati luknjo v strehi, sem se umaknila na vrt. Ko sem se čez kakšno uro vrnila, je bila moja soba neprepoznavna. Prah vsepovsod, tla polna materiala… Vzela sem svoj iPod Nano in pobegnila od doma. Eee, šla na sprehod.

Čez kakšno uro sem se vrnila in našla svojo sobo popolnoma prazno. Mojster in njegov sin sta se nekam odpeljala z avtom.

Soba je bila v razsutem stanju, a okvir novega okna je bil že vgrajen. Odgrnila sem si računalnik in sedla v zaprašeni stol. Imela sem nekaj minut miru.

Ko sta se vrnila, sem pograbila včeraj prispeli prevod knjige Twilight in zopet odšla na vrt. Iz vrtne hiše sem si prinesla ležalnik in se ulegla na sonce. Najprej sem malo brala, a močno sonce je bilo prehudo za moje oči, zato sem odložila knjigo in le počivala. Sonce je prijetno grelo in popoln mir je motilo le razbijanje na strehi, zakriti z vejami dreves. Po kakšni uri ležanja mi je bilo dovolj sonca, zato sem vstala in pospravila ležalnik. Vrnila sem se v hišo in v dnevni sobi počakala na kosilo.

Po kosilu sem se vrnila v svojo sobo in ugotovila, da je najhujše mimo. Območje okoli okvirja strešnega okna je zdaj izgledalo dokaj urejeno in mojster mi je povedal, da sta z delom za danes pri kraju. Jutri naj bi opravila zadnja dela in namestila rolete, saj se mora zakitano območje okoli okvirja posušiti.

Hitro sta pospravila orodje in v grobem tudi razdejanje, ki sta ga naredila. Nato sta se za danes poslovila, jaz pa sem vzela sesalec in posesala še zadnje koščke materiala, ki so ostali na tleh.  Jutri bom morala še pobrisati prah po sobi. Priznam, kar groza me je.

Ampak vsaj novo strešno okno imam. Nič več zamakanja!